Še vedno je šokantno, da so od uvedbe interneta v naše vsakdanje življenje minila le tri desetletja: obseg in hitrost razvoja, ki sta sledila, sta bila tako ogromna, da se nam včasih zdi samoumevno, kako novo je to tehnološko okolje. Zlasti v primeru interneta, ki se je tako popolnoma vključil v naš vsakdan, da si ga težko predstavljamo kot nekaj, kar si je nekdo “izmislil” – zamisel, ki je sicer fantastično uspešna in izvedena na svetovni ravni, vendar se še vedno spreminja in je sposobna sprememb in razvoja. Prav tako si je težko predstavljati, da bi se tako velika sprememba ponovila v našem življenju, vendar je Tim Berners-Lee (ustvarjalec interneta, ki si je leta 2006 izmislil tudi ta izraz) Linked Open Data ali LOD predstavil kot naslednji pomemben razvoj po uvedbi svetovnega spleta leta 1989. Čeprav so sanje o povezanih odprtih podatkih v nekaterih pogledih še daleč, so se v znanstvenih skupnostih, pri analizi družbenih, gospodarskih in vladnih podatkov ter v kulturnem sektorju že začele uresničevati. Dejansko obstaja poseben del dela in razvoja LOD, ki je posvečen raziskovanju in izvajanju te tehnologije v tem kontekstu – imenovan je LODLAM ali Linked Open Data for Libraries, Museums, and Archives (Povezani odprti podatki za knjižnice, muzeje in arhive).
Natančno mehaniko tega pojava je težko na kratko povzeti ali razložiti. Vendar pa je ena najpomembnejših razlik med LOD in internetom, s katerim smo najpogosteje v stiku, ta, da LOD ni sestavljen iz informacij, ki so v obliki dokumentov objavljene na spletu, temveč iz surovih, strojno berljivih podatkov. Tako kot internet je tudi LOD manj tehnologija, ki nam je dana, in bolj priložnost za sodelovanje in ustvarjanje nečesa, kar bi nam lahko olajšalo in spremenilo življenje. Podobno kot internet, ki ga tako dobro poznamo in imamo radi, je tudi LOD le niz pravil ali najboljših praks za spletno objavljanje informacij. Za tiste, ki jih to področje zanima bolj tehnično, je LOD del semantičnega spleta in za uspešno povezovanje z drugimi podatki (in s tem obdelavo skupaj z njimi) morajo imeti vnosi tridelno strukturo, podobno kot preprost stavek. Obstajajo še različne druge zahteve, kot je na primer naslov HTTP, vendar se s tem na koncu ustvari omrežje informacij, do katerih je mogoče prosto dostopati in jih analizirati kot celoto. Namesto da bi bilo treba pridobivati informacije iz posameznih dokumentov, spletišč ali arhivov, ki jih morda zadržujejo posamezne institucije ali jih je celo težko oblikovati zaradi pomanjkanja interoperabilnosti, se je mogoče učinkovito poglobiti v svet informacij, ki je (teoretično) temeljito in obsežno povezan ter odprt za vse.
Potencial LOD, ki bi nam lahko omogočil poizvedovanje ne le po eni posamezni podatkovni zbirki, temveč po vseobsegajoči globalni podatkovni zbirki – kar Miriam Posner z UCLA opisuje kot “velikanski graf v oblaku, do katerega lahko dostopa vsakdo”-, je resnično brez primere. Tako strukturirana spletna podatkovna zbirka bi ljudem, institucijam in organizacijam omogočila postavljanje bolj zapletenih vprašanj in enostaven vpogled v bolj zapletene odnose med resnično vsem – koncepti, predmeti, ljudmi, kraji, izdelki, materiali, vrstami, planeti, če omenimo le nekaj primerov – kot kadar koli prej. Tako laiki, študenti kot strokovnjaki bi lahko zastavljali večplastne in zapletene poizvedbe o zbirki podatkov, ki je obsežna, kompleksna in globoko povezana, prav tako pa bi bili takšni tudi odgovori, ki bi jih prejeli. Projekt DCD zanima ta tehnologija in njen potencial, da bi mladim, ki so že ‘digitalni domorodci’, olajšali naslednji korak pri oblikovanju spletnega okolja na način, ki jim bo najbolje služil in jim bo služil tudi v prihodnosti. Model odprtega dostopa bi lahko radikalno okrepil položaj mladih, če bi jim bilo dano znanje in orodja, s katerimi bi lahko aktivno sodelovali pri tem.
0 Komentarjev