Digitalna kultura se nanaša na spremembo, kako tehnologija spreminja način, kako se obnašamo kot ljudje. Tehnologija je zajela naše vsakdanje življenje in preprosto ni več tako vsakdanja ali omejena na internet ali sodobne tehnološke naprave, temveč se prepleta z vsakdanjimi dejavnostmi ljudi (Miller, 2010). To pomeni, da se naše digitalno in vsakdanje življenje postopoma vse bolj prepletata (GDS, 2020). Digitalna kultura in digitalizacija sta se v letu 2010 zaradi vse hitrejše širitve interneta in priljubljenosti mobilnih naprav, kot so pametni telefoni, vse bolj uveljavljali tako v podjetjih kot pri posameznikih. To je ustvarilo različne digitalizirane oblike prenosa informacij, kot so družbeni mediji, pa tudi delo na daljavo, zlasti od leta 2020 naprej zaradi omejitev COVID-19 (Spacey, 2021).  

Hkrati je brezposelnost mladih v EU leta 2013 zaradi recesije leta 2008 dosegla najvišjo raven v zgodovini, in sicer 25 %, nato pa se je dramatično zmanjšala do leta 2020, ko se je zaradi pandemije COVID-19 spet povečala (Eurostat, 2021). To je bilo še posebej izrazito na območjih, kjer je imela gospodarska kriza drastične posledice, kot so sredozemske in vzhodnoevropske države ter podeželska območja omenjenih narodov (Berigel, Lendzhova in Neagu, 2021). Ker se je vse več mladih želelo vrniti na trg dela, je bilo ključnega pomena, da so delodajalci našli inovativne načine, kako spodbuditi demotivirano in odvrnjeno delovno silo.   

Eden od načinov, s katerim so podjetja privabila več mladih zaposlenih, je delo na daljavo. Mladim je delo na daljavo omogočilo vse vire, ki bi jih potrebovali za dokončanje svojega dela, hkrati pa so bili v običajnem okolju, ki naj bi izboljšalo produktivnost (Grinuite, 2021).  

Digitalna kultura omogoča tudi nadaljnji pojav delovnih mest, ki so prav tako bolj raznolika in bolj specifična, da bi zadovoljila številne spretnosti, ki jih imajo mladi. Digitalizacija omogoča delovno mrežo, v katero se zaposleni lahko vključijo in zlahka pridobivajo talente. Posledično so številni mladinski delavci, ki sprejmejo digitalno kulturo, bolj agilni na področju dela ter bolj osredotočeni na poslanstvo namena in prepletanje poklicnega in zasebnega življenja (Buchanan, Kelly in Hatch, 2016).  Mladi pravzaprav pravijo, da so štirikrat bolj zavzeti in petkrat bolj opolnomočeni (MindForest, 2016).   

Poleg tega digitalna kultura pomaga pri razbijanju hierarhičnih struktur podjetij. Podjetja se vse bolj oddaljujejo od centralizirane hierarhije in hierarhije od zgoraj navzdol, saj obstaja večja potreba po razumevanju notranjih potreb zaposlenih (GDS, 2020). To zaposlenim in vodjem omogoča bolj donosno in celovito interakcijo, kar posledično spodbuja produktivnost. Ponuja pa tudi način varovanja morale in strukture podjetja za prihodnost.   

Kot že rečeno, so mladi v središču spodbujanja inovacij na delovnem mestu, digitalna kultura pa jim omogoča, da to izpolnijo. Z naprednimi digitalnimi orodji lahko mladi pokažejo večjo ustvarjalnost in pretanjene tehnike, ki so bile morda prej zakrite zaradi pomanjkanja takšne kulture, ki bi jim omogočala razcvet. Delodajalci bolj verjetno ocenijo nadarjenost mladih, da jih obdržijo kot dragoceno sredstvo za svoje podjetje (Van Vilet, 2018).    

Skratka, po gospodarski krizi in pandemiji COVID-19 je digitalna kultura doživela porast tako pri mladih kot pri delodajalcih, ki so sprejeli omenjeno strategijo.  Jasno je, da je digitalna kultura nato spodbudila inovativnost številnih mladih, ki so bili dlje časa brezposelni ali v delovnem okolju, kjer niso uspeli razviti ustvarjalnosti in inovativnosti (GDS, 2020). Čeprav obstaja močna povezava med tistimi državami EU, ki imajo višjo stopnjo brezposelnosti mladih, in bolj razvito digitalno kulturo, se ta ponekod razvija počasneje. Med te države spadajo države ob Sredozemlju in vzhodni Evropi (Eurostat, 2021). Zato je v teh državah potrebno mlade še bolj ozaveščati o pomenu digitalne kulture. 

Bibliografija 

Kategorije:

0 Komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.